| Komentarji Naukov Adventistične Cerkve |
|
| Delni prevod strani BibleStudiesForAdventists.com | |
|
1. Jezus je Bog, ne Božji agent v
kategoriji prerokov in angelov.
2. Bog je nadaljeval s komunikacijo s človeštvom neposredno po padcu
(1. Mojzesova 3. poglavje; 4. poglavje, vrste 1-16; 6. poglavje od
vrste 7 do 7. poglavja vrste 5).
3. Koncepta preizkusne dobe ni nikjer v Bibliji
4. Jezus je razodel Očetovo odpuščanje, pravičnost in milost.
1. Geneza 3,23-24 ne podpira
stališča, da je Bog prenehal z direktno komunikacijo s človeštvom. V
tem delu Biblije dobimo pojasnilo o izgonu iz Rajskega vrta in
onemogočenem dostopu do drevesa življenja.
2. Jezus ni "ločen" od večnega, vsemogočnega Boga. Jezus ni Božji
poslanec, da bi prenašal sporočila človeštvu. Jezus je večen Bog in
večno Bog - individualen in del trojice - je Tisti, ki je na goro Sinai
dostavil zavezo.
3. Naše naravno stanje je "predmet srda". Mi smo rojeni mrtvi in
oživimo skozi Božji čudež, ki nas oživi s Kristusom, zapečati s Svojim
Duhom, in nas prenese iz nadvlade teme v kraljestvo Njegovega Sina. S
tem čudežem preidemo iz smrti v življenje in ne bomo zapadli sodbi. Naš
odnos z Bogom ni definiran z našimi grehi, temveč ali smo pokriti z
Jezusovo krvjo skozi vero Božje milosti. (Z milostjo ste namreč
odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste
odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Efežanom 2, 8-9)
1. Satan ni ustvaril trnjev, osata
ali ljuljke. Bog jih je odredil, ko je preklel zemljo (Geneza 3,
17-18). Nadalje, Bog zaveže stvarstvo sužnosti razpadanja na podlagi
svojega lastnega suverenega ukaza (Rimljanom 8,20-22). Bog, ne Satan,
je odgovoren za prekletstvo smrti kot odgovor na greh in za efekt
Njegovega prekletstva na celotno stvarstvo.
2. Božje nevidne lastnosti, Njegova večna moč in božansko naravo je moč
videti "od stvaritve sveta". Vpliv greha ni zasenčil Božjega
samo-razodetja skozi Njegovo stvarstvo. Bolj kot to, ljudje so zadušili
poznavanje Boga s svojo brezbožnostjo. Razpad prisoten v naravi ni
vzrok zadušitve Božjega razodetja. (glej Rimljanom 1,18-22)
3. Ni zanemarjanje "dolžnosti" to, za kar so ljudje krivi, krivi so,
ker ne sprejmejo Boga, kot se je Sam razodel (Rimljanom 8,20-21)
1. Predpostavka, da Bog nič več ne
govori z človeštvom, je napačna. Nikjer v Bibliji ne zasledimo te
ideje. Ravno obratno, Biblija nam poroča o več direktnih dvogovorih,
Mojzes, Enoh, Noe, Abraham, Job, in mnogi drugi.
2. Mojzesova nepripravljenost prenesti Božje sporočilo Faraonu ni bila
"ponižnost", bila je posledica nezaupanja v Boga, kar je dvignilo Božjo
jezo. (Exodus 4,14)
3. Tora (Peteroknižje) ne razkriva samo Božji klic Mojzesu kot preroku,
pač pa daje tudi navodila za odkrivanje lažnih prerokov.
1. Stvarjenje Adama je popolnoma
drugačno od navdihnjenosti Biblije. Paralelo s stvarjenjem najdemo v
našem lastnem novem rojstvu, ko so naši mrtvi duhovi prerojeni s Svetim
Duhom, kar nam daje duhovno življenje in nas premakne od mrtvih v
življenje. (Janez 5,24)
2. Besede Biblije so bile neposredno navdihnjene od Boga. On ni zgolj
navdihnil misli piscev in jim potem dovolil, da bi jih zabeležili v
nepopolnosti zaviti v omejitev človeškega razumevanja.
3. Deset zapovedi nimajo večje avtoritete, niso bolj direktno dane od
Boga, kot pa ostala besedila Biblije. Jezus je Bog - ta isti Bog, ki je
napisal deset zapovedi. Njegova božanskost in večna moč ni niti malo
omejena z njegovim utelešenjem. V njem je utelešeno vse (Kološanom
1,17). Jezus je večji kot deset zapovedi. On je večen, zakon pa ima
svoj začetek in konec (Galatom 3,17).
1. Jezusovo popolno življenje
primarno ni naš "vzgled" temveč naš "nadomestek". On je prišel, da bi
izvršil spravo za naše grehe in da bi ustvaril novo, živo pot za nas,
da bi bili združeni z Bogom brez zagrinjala (Hebrejcem 10, 19-22; 2,17)
Ne samo njegova smrt temveč tudi njegovo popolno življenje nadomešča
naše. Njegova pravična popolnost nas pokrije, ko položimo svojo vero v
Njega. Njegova pravičnost je dobesedno tista, ki jo Bog šteje nam v
dobro (Filipijanom 3, 8-9)
2. Jezusovo vstajenje nam je prineslo mnogo več kot zgolj upanje v naše
vstajenje. To je sredstvo s katerim smo rešeni. Njegova smrt nas
spravlja z Bogom; njegova smrt je to, kar je zlomilo moč smrti in nam
omogoča, da se znova rodimo s Svetim Duhom in postanemo duhovno živi,
da preidemo iz smrti v življenje (Janez 5, 24; 3, 5-6)
3. Jezusov vnebohod je več kot obljuba o ponovnem prihodu. Je zadnja
stopnica v Jezusovem delu. Njegov vnebohod je omogočil Svetemu Duhu da
pride in poda ljudem novo rojstvo in kreira Kristusovo telo v njih, ki
verjamejo v Jezusa. Jezusov vnebohod je označil popolno izpolnitev
zakona in ustoličenje cerkve, ki jo vrata podzemlja ne bodo premagala
(Matevž 16,18).
1. Jezus ni prišel samo zato, da bi
razkril Očetovo osebnost ali da bi zagovarjal zakon. Prišel je, da
demonstrira Božjo pravičnost. Bog ni kaznoval za grehe storjene pred
tem, in Jezus je prišel, da bi pokazal, da je Bog tako pravičen, kot
opravičitelj vseh, ki verjamejo v Jezusa (Rimljanom 3, 25-26).
2. Jezusova smrt je bila daritev in nas pušča popolnoma v Njegovem
dolgu. Moramo opustiti našo željo po povračilu, po odsluženju, ali po
čemerkoli, s čimer bomo dokazali, da smo vredni tega. Naš edini odziv
je lahko predati se Njegovemu namenu. Naša kontrola nad našim
življenjem je končana.
3. Ko se predamo tej veliki daritvi za nas, prejmemo življenje od Boga
v Osebi Svetega Duha, ki začne prebivati v nas in nas privede v
življenje. Preidemo iz smrti v življenje, in naše življenje postane
skrito s Kristusom v Bogu (Kološanom 3,3).
1. Mojzes ni primer "običajnega"
preroka. Vrstica tedna iz 4. Mojzesove 12, 6 je vzeta izven konteksta
in skuša opisati, kaj bi bralec lahko prepoznal kot preroka danes. Poln
kontekst pa pravzaprav opisuje Mojzesa kot unikatnega in razkrije Božjo
kazen tistim, ki bi ga klevetali.
2. Hebrejcem 1, 1-2 je zelo jasnih in ne dopušča neke "nove luči" dane
preko prerokov ali "sedanje resnice", ki je drugačna od tiste, ki je že
jasno razkrita v Bibliji.
3. Novozavezni dar prerokovanja je služil formaciji cerkve (Efežanom 2,
20 "Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je
sam Kristus Jezus,"SSP) in ima namen graditi Kristusovo telo, ne pa
namena dajati cerkvi nove doktrine, novo luč ali "sedanjo resnico". "In
on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi
oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, 12 da se
sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega
telesa," (Efežanom 4,11-12 SSP) Jezus je Božje zadnje razkritje.
-- Začetna stran -- |
30.
December 2008 - Celotno
besedilo v angleščini Nebeška sredstva komuniciranja Problemi te lekcije: V začetku ta lekcija v osnovi
predpostavi, da Bog po padcu v greh ni več govoril človeštvu direktno,
temveč zgolj po posrednikih, prerokih in vidcih. Kot smo komentirali v
prejšnjih dneh nam Biblija tega ne poroča. Greh je prinesel duhovno
smrt človeštvu in izgubo sposobnosti biti v dobesedni prisotnosti Boga
in živeti. Bog pa nikoli ni prenehal komunicirati s človeškim rodom
direktno. On Sam je govoril tisti, ki so mu zaupali in Mu zaupali.
Biblija poroča o številnih ljudeh; Enoh, Noe, Abraham in očaki, Job, in
prav tako vsi preroki, ki so slišali Boga direktno. Mojzes, prav tako,
je bil prerok, s katerim je Bog govoril iz obličja v obličje: "A ni
nastopil več noben prorok v Izraelu, enak Mojzesu, katerega bi bil GOSPOD
poznal od obličja do obličja," 5. Mojzesova knjiga 34, 10 (CHR)
Nadalje, kot smo ravno tako
komentirali, nemoremo ločiti Boga od Jezusa in Svetega Duha. Bog je
eden, in ko On govori ni važno, kateri del trojice vrši direktno
komunikacijo (sporočanje), še vedno je Bog ta, ki govori. Nihče ni
slišal govoriti "zgolj" Jezusa ali "zgolj" Svetega Duha. Kadarkoli
kdorkoli od trojice govori, takrat govori vsemogočen in večen Bog.
Dalje lekcija govori o
Mojzesovi nejevolji kot o "ponižnosti" in trdi, da je to karakteristika
prerokov. Vendar pa Biblično poročanje o Mojzesovi nejevolji postreže z
drugačno razlago. Njegova nejevolja govoriti z Faraonom ni bila
pozitivna karakteristika ali pokazatelj "ponižnosti". To je bilo povsem
samo-zaščitniško dejanje nekoga, ki ni imel dovolj zaupanja v Boga.
2. Mojzesova 4, 14 nam pove, da
se je Bog razjezil: "Tedaj se je GOSPOD razjezil na Mojzesa in
rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju.
Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te
bo ugledal." (SSP) Ekumenska izdaja prevede kot razsrdil, Chraskov prevod
pa kot "vname se srd GOSPODOV
zoper Mojzesa".
Bog je torej ugodil Mojesovemu
strahu, vendar pa Biblija poroča, da njegova nejevolja ni bila Bogu po
godu. Mojzesova boječnost je bila slabost, ne pa znak ponižnosti ali
duhovne zrelosti.
Čeprav lekcija naslovi Božji
klic Mojzesu in posredno Aronu kot Mojzesovim ustom, pa lekciji ne uspe
omeniti Božjih nadaljnih navodil Izraelu zastran testa pravega
preroka. 5. Mojzesova 18, 20-22 poda primer. "22 Kadar prerok govori v GOSPODOVEM
imenu, pa se beseda ne zgodi in ne izpolni, je to beseda, ki je GOSPOD
ni povedal. V predrznosti jo je govoril prerok; nikar se ga ne boj!"
(SSP)
Povzetek: 1. Predpostavka, da Bog nič več
ne govori z človeštvom, je napačna. Nikjer v Bibliji ne zasledimo te
ideje. Ravno obratno, Biblija nam poroča o več direktnih dvogovorih,
Mojzes, Enoh, Noe, Abraham, Job, in mnogi drugi.
2. Mojzesova
nepripravljenost prenesti Božje sporočilo Faraonu ni bila "ponižnost",
bila je posledica nezaupanja v Boga, kar je dvignilo Božjo jezo.
(Exodus
4,14)
3. Tora (Peteroknižje) ne razkriva samo Božji klic Mojzesu kot preroku,
pač pa daje tudi navodila za odkrivanje lažnih prerokov. |