Nauki za Adventiste, komentarji spisov Ellen G. White

navigacija

1. Jezus je Bog, ne Božji agent v kategoriji prerokov in angelov. 2. Bog je nadaljeval s komunikacijo s človeštvom neposredno po padcu (1. Mojzesova 3. poglavje; 4. poglavje, vrste 1-16; 6. poglavje od vrste 7 do 7. poglavja vrste 5). 3. Koncepta preizkusne dobe ni nikjer v Bibliji 4. Jezus je razodel Očetovo odpuščanje, pravičnost in milost.

1. Geneza 3,23-24 ne podpira stališča, da je Bog prenehal z direktno komunikacijo s človeštvom. V tem delu Biblije dobimo pojasnilo o izgonu iz Rajskega vrta in onemogočenem dostopu do drevesa življenja. 2. Jezus ni "ločen" od večnega, vsemogočnega Boga. Jezus ni Božji poslanec, da bi prenašal sporočila človeštvu. Jezus je večen Bog in večno Bog - individualen in del trojice - je Tisti, ki je na goro Sinai dostavil zavezo. 3. Naše naravno stanje je "predmet srda". Mi smo rojeni mrtvi in oživimo skozi Božji čudež, ki nas oživi s Kristusom, zapečati s Svojim Duhom, in nas prenese iz nadvlade teme v kraljestvo Njegovega Sina. S tem čudežem preidemo iz smrti v življenje in ne bomo zapadli sodbi. Naš odnos z Bogom ni definiran z našimi grehi, temveč ali smo pokriti z Jezusovo krvjo skozi vero Božje milosti. (Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Efežanom 2, 8-9)

1. Satan ni ustvaril trnjev, osata ali ljuljke. Bog jih je odredil, ko je preklel zemljo (Geneza 3, 17-18). Nadalje, Bog zaveže stvarstvo sužnosti razpadanja na podlagi svojega lastnega suverenega ukaza (Rimljanom 8,20-22). Bog, ne Satan, je odgovoren za prekletstvo smrti kot odgovor na greh in za efekt Njegovega prekletstva na celotno stvarstvo. 2. Božje nevidne lastnosti, Njegova večna moč in božansko naravo je moč videti "od stvaritve sveta". Vpliv greha ni zasenčil Božjega samo-razodetja skozi Njegovo stvarstvo. Bolj kot to, ljudje so zadušili poznavanje Boga s svojo brezbožnostjo. Razpad prisoten v naravi ni vzrok zadušitve Božjega razodetja. (glej Rimljanom 1,18-22) 3. Ni zanemarjanje "dolžnosti" to, za kar so ljudje krivi, krivi so, ker ne sprejmejo Boga, kot se je Sam razodel (Rimljanom 8,20-21)

1. Predpostavka, da Bog nič več ne govori z človeštvom, je napačna. Nikjer v Bibliji ne zasledimo te ideje. Ravno obratno, Biblija nam poroča o več direktnih dvogovorih, Mojzes, Enoh, Noe, Abraham, Job, in mnogi drugi. 2. Mojzesova nepripravljenost prenesti Božje sporočilo Faraonu ni bila "ponižnost", bila je posledica nezaupanja v Boga, kar je dvignilo Božjo jezo. (Exodus 4,14) 3. Tora (Peteroknižje) ne razkriva samo Božji klic Mojzesu kot preroku, pač pa daje tudi navodila za odkrivanje lažnih prerokov.

1. Stvarjenje Adama je popolnoma drugačno od navdihnjenosti Biblije. Paralelo s stvarjenjem najdemo v našem lastnem novem rojstvu, ko so naši mrtvi duhovi prerojeni s Svetim Duhom, kar nam daje duhovno življenje in nas premakne od mrtvih v življenje. (Janez 5,24) 2. Besede Biblije so bile neposredno navdihnjene od Boga. On ni zgolj navdihnil misli piscev in jim potem dovolil, da bi jih zabeležili v nepopolnosti zaviti v omejitev človeškega razumevanja. 3. Deset zapovedi nimajo večje avtoritete, niso bolj direktno dane od Boga, kot pa ostala besedila Biblije. Jezus je Bog - ta isti Bog, ki je napisal deset zapovedi. Njegova božanskost in večna moč ni niti malo omejena z njegovim utelešenjem. V njem je utelešeno vse (Kološanom 1,17). Jezus je večji kot deset zapovedi. On je večen, zakon pa ima svoj začetek in konec (Galatom 3,17).

1. Jezusovo popolno življenje primarno ni naš "vzgled" temveč naš "nadomestek". On je prišel, da bi izvršil spravo za naše grehe in da bi ustvaril novo, živo pot za nas, da bi bili združeni z Bogom brez zagrinjala (Hebrejcem 10, 19-22; 2,17) Ne samo njegova smrt temveč tudi njegovo popolno življenje nadomešča naše. Njegova pravična popolnost nas pokrije, ko položimo svojo vero v Njega. Njegova pravičnost je dobesedno tista, ki jo Bog šteje nam v dobro (Filipijanom 3, 8-9) 2. Jezusovo vstajenje nam je prineslo mnogo več kot zgolj upanje v naše vstajenje. To je sredstvo s katerim smo rešeni. Njegova smrt nas spravlja z Bogom; njegova smrt je to, kar je zlomilo moč smrti in nam omogoča, da se znova rodimo s Svetim Duhom in postanemo duhovno živi, da preidemo iz smrti v življenje (Janez 5, 24; 3, 5-6) 3. Jezusov vnebohod je več kot obljuba o ponovnem prihodu. Je zadnja stopnica v Jezusovem delu. Njegov vnebohod je omogočil Svetemu Duhu da pride in poda ljudem novo rojstvo in kreira Kristusovo telo v njih, ki verjamejo v Jezusa. Jezusov vnebohod je označil popolno izpolnitev zakona in ustoličenje cerkve, ki jo vrata podzemlja ne bodo premagala (Matevž 16,18).

1. Jezus ni prišel samo zato, da bi razkril Očetovo osebnost ali da bi zagovarjal zakon. Prišel je, da demonstrira Božjo pravičnost. Bog ni kaznoval za grehe storjene pred tem, in Jezus je prišel, da bi pokazal, da je Bog tako pravičen, kot opravičitelj vseh, ki verjamejo v Jezusa (Rimljanom 3, 25-26). 2. Jezusova smrt je bila daritev in nas pušča popolnoma v Njegovem dolgu. Moramo opustiti našo željo po povračilu, po odsluženju, ali po čemerkoli, s čimer bomo dokazali, da smo vredni tega. Naš edini odziv je lahko predati se Njegovemu namenu. Naša kontrola nad našim življenjem je končana. 3. Ko se predamo tej veliki daritvi za nas, prejmemo življenje od Boga v Osebi Svetega Duha, ki začne prebivati v nas in nas privede v življenje. Preidemo iz smrti v življenje, in naše življenje postane skrito s Kristusom v Bogu (Kološanom 3,3).

1. Mojzes ni primer "običajnega" preroka. Vrstica tedna iz 4. Mojzesove 12, 6 je vzeta izven konteksta in skuša opisati, kaj bi bralec lahko prepoznal kot preroka danes. Poln kontekst pa pravzaprav opisuje Mojzesa kot unikatnega in razkrije Božjo kazen tistim, ki bi ga klevetali. 2. Hebrejcem 1, 1-2 je zelo jasnih in ne dopušča neke "nove luči" dane preko prerokov ali "sedanje resnice", ki je drugačna od tiste, ki je že jasno razkrita v Bibliji. 3. Novozavezni dar prerokovanja je služil formaciji cerkve (Efežanom 2, 20 "Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus,"SSP) in ima namen graditi Kristusovo telo, ne pa namena dajati cerkvi nove doktrine, novo luč ali "sedanjo resnico". "In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, 12 da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa," (Efežanom 4,11-12 SSP) Jezus je Božje zadnje razkritje.

-- Začetna stran --
03. Januar 2009
02. Januar 2009
01. Januar 2009
31. December 2008
30. December 2008
29. December 2008
28. December 2008
27. December 2008

31. December 2008 - Celotno besedilo v angleščini

Nebeška sredstva komuniciranja

Besedilo v tej lekciji je dosledno. Tega pa ni mogoče reči za spremljajočo literaturo, E. G. White Notes, kjer za ta dan poda citate iz knjige "Lift Him Up": "Deset zapovedi je izgovoril Bog osebno in so zapisane z njegovo roko. So božanskega izvora in ne mešanica človeškega. Biblija pa, podana z resnicami s strani Boga a izražena v človeški govorici, je unija božanskega in človeškega. Taka unija je obstajala v Kristusovi naravi, ki je bil Božji Sin in Sin človeka."

Nadalje E. G. White Notes vključijo naslednji citat iz Velikega boja med Kristusom in Satanom:
"On je vodil misli v selekciji kaj reči in kaj zapisati. Zaklad je bil zaupan zemeljskim posodam, a ne glede na to, to je iz Nebes. Pričevanje je izraženo skozi nepopolno izražanje človeškega jezika, a vendar je pričevanje Boga; ..."

Problemi te lekcije:

The details presented in the main copy of the lesson are fairly straightforward. The Teachers Comments, however, need attention. The creation of Adam has nothing to do with the way Scripture is inspired except for the underlying fact of God’s initiation. God’s breathing life into Adam is comparable to His giving us new birth, as Jesus explained to Nicodemus: “That which is born of the flesh is flesh, and that which is born of the Spirit is spirit” (John 3:6, ESV). He breathed the breath of life, and Adam became a living soul—as we also become “living souls” when the Holy Spirit gives life to our own dead spirits (Ephesians 2:1, 3) when we are born again (John 5:24) and sealed with the indwelling Holy Spirit (Ephesians 1:13-14).

Biblija je razodetje Božje volje in njenega namena skozi Svetega Duha piscem, katere On izbere, da zabeležijo Njegove besede. Zgornji cictat iz knjige Ellen White, Veliki boj, govori o tem, da naj bi Bog dovolil piscem Biblije, da na nepopolen način izrazijo (zapišejo) Njegove božanske ideje v človeškem jeziku. Takšno razumevanje "navdihnjenja misli" namesto "verbalnega navdihnjenja" piscev biblije dovoljuje, da se v Biblijo prikradejo človeške napake. To predpostavlja, da je Bog dovolil piscem interpretacijo navdihnjenja njihovih misli kar njim samim, njihovem lastnem najboljšem razumevanju, ter da Bog ni imel kontrole nad zapisanim in ni mogel popraviti zapisanega teksta.

2. Petrova knjiga 1, 20-21 nam poda popolnoma drugačno sliko:

"20 Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. 21 Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga." (SSP)

Nazadnje, citat iz "Lift Him Up" degradira oba, tako Biblijo kot Gospoda Jezusa, saj ju oba potisne pod avtoriteto desetih zapovedi. Jezus je Bog, nikakor ni manjši kot Bog ali omejen z božanskimi močmi (glej komentarje prejšnjih dni). Ta citat od Ellen White postavlja deset zapovedi v posebno mesto v Bibliji, z večjo avtoriteto, saj je deset zapovedi vklesanih v kameni plošči edino, kar je Bog dejansko sam zapisal s svojim prstom. S tem predstavlja navdihnjenje prerokov kot manj natančno in z manj avtoritete kot deset zapovedi. Citat nam torej skuša povedati, da je Jezus pravzaprav unija božanskega in človeškega, kot Biblija. Jasna posledica te pozicije je ta, da je Jezusova moč in avtoriteta razredčena zaradi njegove človečnosti. Taka pozicija pa je seveda zmotna. Poglejmo zakaj...

Deset zapovedi je Božja zaveza (pogodba) z izraelsko nacijo, napisana kot vse Hititske pogodbe med kraljem zavojevalcem in podjarmljenim ljudstvom, napisane s strani kralja na kamnitih ploščah. Zapovedi same so bile "besede zaveze", ki jo je Bog sklenil z Izraelci. "Bil je tam pri GOSPODU štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed." (SSP) 2. Mojzesova 34, 28 Deset zapovedi je zabeleženih za vse čase v Bibliji, poleg vseh ostalih besed Boga, in ne na izgubljenih kamnitih ploščah.

Zaveza z Izraelom, deset zapovedi, pa je imela tako začetek kot določen čas veljave. Galatom 3, 17 "To pa pravim: Zaveze, ki jo je prej potrdil Bog, štiristo in trideset let pozneje dana postava ne razveljavlja, da se obljuba tako odpravi." (CHR) Jezus je v kontrastu s tem brez začetka in brez konca.

Povzetek:

2. Besede Biblije so bile neposredno navdihnjene od Boga. On ni zgolj navdihnil misli piscev in jim potem dovolil, da bi jih zabeležili v nepopolnosti zaviti v omejitev človeškega razumevanja.

3. Deset zapovedi nimajo večje avtoritete, niso bolj direktno dane od Boga, kot pa ostala besedila Biblije. Jezus je Bog - ta isti Bog, ki je napisal deset zapovedi. Njegova božanskost in večna moč ni niti malo omejena z njegovim utelešenjem. V njem je utelešeno vse (Kološanom 1,17). Jezus je večji kot deset zapovedi. On je večen, zakon pa ima svoj začetek in konec (Galatom 3,17).

Komentarji Naukov Adventistične Cerkve	navigacija
Delni prevod strani BibleStudiesForAdventists.com


navigacija 1. Jezus je Bog, ne Božji agent v kategoriji prerokov in angelov. 2. Bog je nadaljeval s komunikacijo s človeštvom neposredno po padcu (1. Mojzesova 3. poglavje; 4. poglavje, vrste 1-16; 6. poglavje od vrste 7 do 7. poglavja vrste 5). 3. Koncepta preizkusne dobe ni nikjer v Bibliji 4. Jezus je razodel Očetovo odpuščanje, pravičnost in milost. 1. Geneza 3,23-24 ne podpira stališča, da je Bog prenehal z direktno komunikacijo s človeštvom. V tem delu Biblije dobimo pojasnilo o izgonu iz Rajskega vrta in onemogočenem dostopu do drevesa življenja. 2. Jezus ni "ločen" od večnega, vsemogočnega Boga. Jezus ni Božji poslanec, da bi prenašal sporočila človeštvu. Jezus je večen Bog in večno Bog - individualen in del trojice - je Tisti, ki je na goro Sinai dostavil zavezo. 3. Naše naravno stanje je "predmet srda". Mi smo rojeni mrtvi in oživimo skozi Božji čudež, ki nas oživi s Kristusom, zapečati s Svojim Duhom, in nas prenese iz nadvlade teme v kraljestvo Njegovega Sina. S tem čudežem preidemo iz smrti v življenje in ne bomo zapadli sodbi. Naš odnos z Bogom ni definiran z našimi grehi, temveč ali smo pokriti z Jezusovo krvjo skozi vero Božje milosti. (Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Efežanom 2, 8-9) 1. Satan ni ustvaril trnjev, osata ali ljuljke. Bog jih je odredil, ko je preklel zemljo (Geneza 3, 17-18). Nadalje, Bog zaveže stvarstvo sužnosti razpadanja na podlagi svojega lastnega suverenega ukaza (Rimljanom 8,20-22). Bog, ne Satan, je odgovoren za prekletstvo smrti kot odgovor na greh in za efekt Njegovega prekletstva na celotno stvarstvo. 2. Božje nevidne lastnosti, Njegova večna moč in božansko naravo je moč videti "od stvaritve sveta". Vpliv greha ni zasenčil Božjega samo-razodetja skozi Njegovo stvarstvo. Bolj kot to, ljudje so zadušili poznavanje Boga s svojo brezbožnostjo. Razpad prisoten v naravi ni vzrok zadušitve Božjega razodetja. (glej Rimljanom 1,18-22) 3. Ni zanemarjanje "dolžnosti" to, za kar so ljudje krivi, krivi so, ker ne sprejmejo Boga, kot se je Sam razodel (Rimljanom 8,20-21) 1. Predpostavka, da Bog nič več ne govori z človeštvom, je napačna. Nikjer v Bibliji ne zasledimo te ideje. Ravno obratno, Biblija nam poroča o več direktnih dvogovorih, Mojzes, Enoh, Noe, Abraham, Job, in mnogi drugi. 2. Mojzesova nepripravljenost prenesti Božje sporočilo Faraonu ni bila "ponižnost", bila je posledica nezaupanja v Boga, kar je dvignilo Božjo jezo. (Exodus 4,14) 3. Tora (Peteroknižje) ne razkriva samo Božji klic Mojzesu kot preroku, pač pa daje tudi navodila za odkrivanje lažnih prerokov. 1. Stvarjenje Adama je popolnoma drugačno od navdihnjenosti Biblije. Paralelo s stvarjenjem najdemo v našem lastnem novem rojstvu, ko so naši mrtvi duhovi prerojeni s Svetim Duhom, kar nam daje duhovno življenje in nas premakne od mrtvih v življenje. (Janez 5,24) 2. Besede Biblije so bile neposredno navdihnjene od Boga. On ni zgolj navdihnil misli piscev in jim potem dovolil, da bi jih zabeležili v nepopolnosti zaviti v omejitev človeškega razumevanja. 3. Deset zapovedi nimajo večje avtoritete, niso bolj direktno dane od Boga, kot pa ostala besedila Biblije. Jezus je Bog - ta isti Bog, ki je napisal deset zapovedi. Njegova božanskost in večna moč ni niti malo omejena z njegovim utelešenjem. V njem je utelešeno vse (Kološanom 1,17). Jezus je večji kot deset zapovedi. On je večen, zakon pa ima svoj začetek in konec (Galatom 3,17). 1. Jezusovo popolno življenje primarno ni naš "vzgled" temveč naš "nadomestek". On je prišel, da bi izvršil spravo za naše grehe in da bi ustvaril novo, živo pot za nas, da bi bili združeni z Bogom brez zagrinjala (Hebrejcem 10, 19-22; 2,17) Ne samo njegova smrt temveč tudi njegovo popolno življenje nadomešča naše. Njegova pravična popolnost nas pokrije, ko položimo svojo vero v Njega. Njegova pravičnost je dobesedno tista, ki jo Bog šteje nam v dobro (Filipijanom 3, 8-9) 2. Jezusovo vstajenje nam je prineslo mnogo več kot zgolj upanje v naše vstajenje. To je sredstvo s katerim smo rešeni. Njegova smrt nas spravlja z Bogom; njegova smrt je to, kar je zlomilo moč smrti in nam omogoča, da se znova rodimo s Svetim Duhom in postanemo duhovno živi, da preidemo iz smrti v življenje (Janez 5, 24; 3, 5-6) 3. Jezusov vnebohod je več kot obljuba o ponovnem prihodu. Je zadnja stopnica v Jezusovem delu. Njegov vnebohod je omogočil Svetemu Duhu da pride in poda ljudem novo rojstvo in kreira Kristusovo telo v njih, ki verjamejo v Jezusa. Jezusov vnebohod je označil popolno izpolnitev zakona in ustoličenje cerkve, ki jo vrata podzemlja ne bodo premagala (Matevž 16,18). 1. Jezus ni prišel samo zato, da bi razkril Očetovo osebnost ali da bi zagovarjal zakon. Prišel je, da demonstrira Božjo pravičnost. Bog ni kaznoval za grehe storjene pred tem, in Jezus je prišel, da bi pokazal, da je Bog tako pravičen, kot opravičitelj vseh, ki verjamejo v Jezusa (Rimljanom 3, 25-26). 2. Jezusova smrt je bila daritev in nas pušča popolnoma v Njegovem dolgu. Moramo opustiti našo željo po povračilu, po odsluženju, ali po čemerkoli, s čimer bomo dokazali, da smo vredni tega. Naš edini odziv je lahko predati se Njegovemu namenu. Naša kontrola nad našim življenjem je končana. 3. Ko se predamo tej veliki daritvi za nas, prejmemo življenje od Boga v Osebi Svetega Duha, ki začne prebivati v nas in nas privede v življenje. Preidemo iz smrti v življenje, in naše življenje postane skrito s Kristusom v Bogu (Kološanom 3,3). 1. Mojzes ni primer "običajnega" preroka. Vrstica tedna iz 4. Mojzesove 12, 6 je vzeta izven konteksta in skuša opisati, kaj bi bralec lahko prepoznal kot preroka danes. Poln kontekst pa pravzaprav opisuje Mojzesa kot unikatnega in razkrije Božjo kazen tistim, ki bi ga klevetali. 2. Hebrejcem 1, 1-2 je zelo jasnih in ne dopušča neke "nove luči" dane preko prerokov ali "sedanje resnice", ki je drugačna od tiste, ki je že jasno razkrita v Bibliji. 3. Novozavezni dar prerokovanja je služil formaciji cerkve (Efežanom 2, 20 "Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus,"SSP) in ima namen graditi Kristusovo telo, ne pa namena dajati cerkvi nove doktrine, novo luč ali "sedanjo resnico". "In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, 12 da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa," (Efežanom 4,11-12 SSP) Jezus je Božje zadnje razkritje. -- Začetna stran -- 03. Januar 2009 02. Januar 2009 01. Januar 2009 31. December 2008 30. December 2008 29. December 2008 28. December 2008 27. December 2008	31. December 2008 - Celotno besedilo v angleščini Nebeška sredstva komuniciranja Besedilo v tej lekciji je dosledno. Tega pa ni mogoče reči za spremljajočo literaturo, E. G. White Notes, kjer za ta dan poda citate iz knjige "Lift Him Up": "Deset zapovedi je izgovoril Bog osebno in so zapisane z njegovo roko. So božanskega izvora in ne mešanica človeškega. Biblija pa, podana z resnicami s strani Boga a izražena v človeški govorici, je unija božanskega in človeškega. Taka unija je obstajala v Kristusovi naravi, ki je bil Božji Sin in Sin človeka." Nadalje E. G. White Notes vključijo naslednji citat iz Velikega boja med Kristusom in Satanom: "On je vodil misli v selekciji kaj reči in kaj zapisati. Zaklad je bil zaupan zemeljskim posodam, a ne glede na to, to je iz Nebes. Pričevanje je izraženo skozi nepopolno izražanje človeškega jezika, a vendar je pričevanje Boga; ..." Problemi te lekcije: The details presented in the main copy of the lesson are fairly straightforward. The Teachers Comments, however, need attention. The creation of Adam has nothing to do with the way Scripture is inspired except for the underlying fact of God’s initiation. God’s breathing life into Adam is comparable to His giving us new birth, as Jesus explained to Nicodemus: “That which is born of the flesh is flesh, and that which is born of the Spirit is spirit” (John 3:6, ESV). He breathed the breath of life, and Adam became a living soul—as we also become “living souls” when the Holy Spirit gives life to our own dead spirits (Ephesians 2:1, 3) when we are born again (John 5:24) and sealed with the indwelling Holy Spirit (Ephesians 1:13-14). Biblija je razodetje Božje volje in njenega namena skozi Svetega Duha piscem, katere On izbere, da zabeležijo Njegove besede. Zgornji cictat iz knjige Ellen White, Veliki boj, govori o tem, da naj bi Bog dovolil piscem Biblije, da na nepopolen način izrazijo (zapišejo) Njegove božanske ideje v človeškem jeziku. Takšno razumevanje "navdihnjenja misli" namesto "verbalnega navdihnjenja" piscev biblije dovoljuje, da se v Biblijo prikradejo človeške napake. To predpostavlja, da je Bog dovolil piscem interpretacijo navdihnjenja njihovih misli kar njim samim, njihovem lastnem najboljšem razumevanju, ter da Bog ni imel kontrole nad zapisanim in ni mogel popraviti zapisanega teksta. 2. Petrova knjiga 1, 20-21 nam poda popolnoma drugačno sliko: "20 Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. 21 Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga." (SSP) Nazadnje, citat iz "Lift Him Up" degradira oba, tako Biblijo kot Gospoda Jezusa, saj ju oba potisne pod avtoriteto desetih zapovedi. Jezus je Bog, nikakor ni manjši kot Bog ali omejen z božanskimi močmi (glej komentarje prejšnjih dni). Ta citat od Ellen White postavlja deset zapovedi v posebno mesto v Bibliji, z večjo avtoriteto, saj je deset zapovedi vklesanih v kameni plošči edino, kar je Bog dejansko sam zapisal s svojim prstom. S tem predstavlja navdihnjenje prerokov kot manj natančno in z manj avtoritete kot deset zapovedi. Citat nam torej skuša povedati, da je Jezus pravzaprav unija božanskega in človeškega, kot Biblija. Jasna posledica te pozicije je ta, da je Jezusova moč in avtoriteta razredčena zaradi njegove človečnosti. Taka pozicija pa je seveda zmotna. Poglejmo zakaj... Deset zapovedi je Božja zaveza (pogodba) z izraelsko nacijo, napisana kot vse Hititske pogodbe med kraljem zavojevalcem in podjarmljenim ljudstvom, napisane s strani kralja na kamnitih ploščah. Zapovedi same so bile "besede zaveze", ki jo je Bog sklenil z Izraelci. "Bil je tam pri GOSPODU štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed." (SSP) 2. Mojzesova 34, 28 Deset zapovedi je zabeleženih za vse čase v Bibliji, poleg vseh ostalih besed Boga, in ne na izgubljenih kamnitih ploščah. Zaveza z Izraelom, deset zapovedi, pa je imela tako začetek kot določen čas veljave. Galatom 3, 17 "To pa pravim: Zaveze, ki jo je prej potrdil Bog, štiristo in trideset let pozneje dana postava ne razveljavlja, da se obljuba tako odpravi." (CHR) Jezus je v kontrastu s tem brez začetka in brez konca. Povzetek: 1. Stvarjenje Adama je popolnoma drugačno od navdihnjenosti Biblije. Paralelo s stvarjenjem najdemo v našem lastnem novem rojstvu, ko so naši mrtvi duhovi prerojeni s Svetim Duhom, kar nam daje duhovno življenje in nas premakne od mrtvih v življenje. (Janez 5,24) 2. Besede Biblije so bile neposredno navdihnjene od Boga. On ni zgolj navdihnil misli piscev in jim potem dovolil, da bi jih zabeležili v nepopolnosti zaviti v omejitev človeškega razumevanja. 3. Deset zapovedi nimajo večje avtoritete, niso bolj direktno dane od Boga, kot pa ostala besedila Biblije. Jezus je Bog - ta isti Bog, ki je napisal deset zapovedi. Njegova božanskost in večna moč ni niti malo omejena z njegovim utelešenjem. V njem je utelešeno vse (Kološanom 1,17). Jezus je večji kot deset zapovedi. On je večen, zakon pa ima svoj začetek in konec (Galatom 3,17).